sreda, 05. oktober 2016

Lucija o svojem leto in pol trajajočem "projektu" prepisovanja Svetega pisma-za dar bratu ob njegovi novi maši...

V današnjem sodobnem svetu je odločitev za duhovnika redka, saj pomeni dati samega sebe na razpolago ljudem in Bogu. Pomeni, da želiš dati vse, kar imaš, da bi ljudem prinašal veselje, upanje, vero in ljubezen. To ni enostavna odločitev in kot vidimo v današnjem svetu je predvsem zelo majhno število fantov, ki se za to odločijo in seveda odgovorijo na povabilo oziroma klic Gospoda. 

Bratovo odločitev in odgovor na Gospodov klic izjemno spoštujem in občudujem, zato sem tudi sama želela dati vsaj skromen prispevek k temu, da bo vedno vedel, da ga podpiram pri tej odločitvi in mu stojim ob strani, predvsem pa, da se bo zavedal, da ni sam, da je On, ki ga je poklical v to službo in poslanstvo z njim in se nima ničesar bati. Zame je Sveto pismo knjiga Življenja, je knjiga, ki daje upanje vsem, ki jo vzamejo v roko in na svoj način vzpostavijo oseben odnos z Besedo. V njej vedno znova odkrivam lepoto: lepoto stvarstva, življenja, najrazličnejših odnosov, darovanja, vere, uresničitve človeka v določenem poslanstvu, predvsem pa lepoto Ljubezni. 
Ko sem brala in razmišljala o napisanem, sem videla, da so v Knjigi zapisane stvari, ki jih nosi v sebi vsak človek, in preko katerih lahko prepoznavaš samega sebe, svoje svetle in temne plati, kjer vidiš, da te nekdo pozna bolj, kot poznaš samega sebe. Ni nobene druge knjige, ki bi bila bolj temeljna za življenje kot je Sveto pismo. Zato sem želela prepisati Sveto pismo, ker boljše knjige, ki bi ti povedala, kdo si, kaj si in kako iti skozi življenje, preprosto ni. V njej so zapisani padci in vzponi človeka in predvsem pa je v ospredju ljubezen Boga do človeka, ki je vzor za ljubezen med ljudmi. To pa je največji smisel vsega našega življenja: LJUBITI IN BITI LJUBLJEN. 
Ideja in samo prepisovanje Knjige je bila zame velika milost in dar z neba! Hvaležna sem Bogu, da me je izbral za to delo! Morda je bilo to veliko večje darilo zame kot za brata, saj sem dobila popotnico za vse življenje.
 Sveto pismo sem začela prepisovati 5. decembra 2014, in sicer z novim prevodom Jeruzalemske izdaje Svetega pisma. Prepisovala sem leto in pol. To je bilo leto in pol najbolj polnega, vsebinsko bogatega življenja – zaspala in vstala sem z mislijo na Sveto pismo. 
Prepisovanje ni zgolj tehnična zadeva roke in pisala, pač pa ta stvar zahteva celega človeka. Prostor, mir, pravo razpoloženje ter navdih so sestavni del prepisovanja. Veliko mi je pomenilo, da sem bila v srcu mirna, da sem namenila vsako prepisovanje za nekoga - ko daruješ za nekoga, dobi delo smisel in pomen. 
Prepisovanje Besede je bilo zame čista molitev. Seveda, je Božja Beseda živa in kot taka je imela/ima vpliv tudi name. Te besede kot kapljice preoblikujejo, žlahtijo in bogatijo, včasih pa tudi predramijo in presunejo … tega je res veliko. Ko bi mladi in tudi starejši vedeli, kako mogočna je ta Beseda, predvsem pa živa in življenjska, ne bilo nikogar, ki ne bi našel smisla v svojem življenju, ker te tako močno nagovori, da ne moreš biti prazen in brez smisla. 

Moj brat Bernard ni vedel, da prepisujem Sveto pismo, še manj, da bi delala to zanj. Ker sem želela v sobi (njegova soba je doma poleg moje) imeti mir, sem napisala na vrata sobe »Preden vstopiš, potrkaj :)!« A ker me je večkrat povabil, da bi šla v hribe ali teči… saj je moj brat, poleg tega da je duhovnik, tudi športnik, in nisem imela časa, je spraševal, kaj počnem cele dneve v sobi… pa sem mu odgovorila, da delam projekt… seveda, je bil njegov odgovor, da je gotovo projekt »sitna baba«… :) In tako je ostalo vse do nove maše. 
Sprva, ko je darilo dobil, ni dojel, toda ko je prišel do resnice, je bil močno ganjen, presunjen, kar je pokazal s solzami in cmokom v grlu, ko se je zahvalil … 
Zame je bilo to najlepše darilo, saj vem, kaj pomeni njegova solza in cmok v grlu.:) 

 Sama ideja za takšno darilo se je začela rojevati pred dvema letoma, ko smo s p. minoritom Andrejem Šegulo s kolesi romali na Poljsko, bolj konkretno obliko pa je darilo dobivalo mesec kasneje na peš romanju v Santiago de Compostela. »Projekt«, kot sem večkrat na kratko in v šifri poimenovala prepisovanje Svetega pisma, ni bil zaključen z zadnjo napisano besedo, temveč s ponovnim romanjem v Santiago, katera namen je bila hvaležnost za ta milostni čas prepisovanja. 

                                                               
                                                                               Lucija Rožman


foto:Klemen Korenjak

foto:Klemen Korenjak

foto:Klemen Korenjak

foto:Klemen Korenjak

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala, ker s komentarjem dopolnjuješ zapis. :)